Še dva načina nastanka enostarševskih družin bom omenila. Eden je, ko bodoča mati že med nosečnostjo ostane sama z otrokom, drugi pa je, ko mati ne pove kdo je otrokov oče. Pri slednjem je seveda čisto mogoče, da mati očeta ne pozna, vsaj ne njegovih podatkov, lahko pa na tak način zamolči otroka ali, kakorkoli se sliši čudno, očeta ne navede, ker je že vezan in noče povzročati težav oziroma želi imeti otroka le zase.
V prejšnjih dveh kolumnah sem naštela najbolj znane načine, kako dvostarševske družine postanejo enostarševske. V javnosti je najbolj znan način ločitev ali razpad izvenzakonske zveze, čeravno je ob številu drugih razlogov to le eden izmed razlogov, ki pa ima lahko izredno boleče posledice, tudi umore. V nadaljevanju se bom posvetila posledicam tovrstnega razhoda, saj najdemo v njih celo paleto čustev, ki imajo izjemne vplive na vpletene ljudi.
Partnerji se razhajajo na različne načine. Nekateri vržejo karte na mizo, razdelijo premoženje, se dogovorijo kje bodo otroci, kdaj bodo z drugim staršem, kako visoka bo preživnina, si sežejo v roke in ostanejo prijatelji. A teh je malo. Večina jih gre narazen tako, da gre en z olajšanjem, drugi s sovraštvom v sebi. En ima občutek, da se je rešil iz pekla, drugi ima občutek, da je bil izigran; en si je že uhodil pot naprej, drugi čuti, da izgublja vse, kar mu je kaj pomenilo. Pri nekaterih razhodih je že takoj vidno sovraštvo, maščevanje in bes, pri drugih prihajajo ta čustva na površje počasi. Otroci pa so nekje vmes … Kot pri igri »med dvema ognjema«. Največkrat imajo oba starša enako radi (pustimo ob strani primere, ko se enega na smrt bojijo in komaj čakajo, da gresta starša narazen, da bo v hiši mir), z obema bi bili radi in manjši otroci se na prav poseben način čutijo krive za nastalo situacijo (nemalokrat slišimo samoobtožbe, da gresta mami in oči narazen, ker on ni bil priden, ker sta se jezila nanj, ker ni pospravljal igrač …). Večji običajno že razumejo in vidijo, da se starša drugače obnašata, da en joka drugi pa hodi pozno domov ali pa sploh ne. Otroci se o tem pogovarjajo tudi med seboj oziroma vidijo sošolce in prijatelje, katerih starši se razhajajo in po tem sklepajo, da bo tako tudi pri njih doma. Ene je strah, drugim odleže. Globoko v sebi pa vsi vpleteni čutijo, da se končuje nekaj, kar je bilo zastavljeno, da traja večno. Ljudje se namreč še vedno vsaj prvič vežemo trdno prepričani, da bo trajalo večno. Otroci, ki se rodijo v teh vezah, pa prav tako jemljemo za samoumevno, da sta oba starša v njunih življenjih konstantno prisotna. In potem se izkaže, da ima večnost krajši rok trajanja in da prisotnost staršev ni samoumevna …
Prevare bolijo. Upam si trditi, da varanje partnerja najbolj prizadene, posebej če se mu niti sanja ne o tem in če je prepričan, da živi v srečnem partnerstvu. Soočenje s tem dejstvom je zato neznosno boleče. Prevarani se dostikrat sprašujejo kako dalje, oprostiti in pozabiti ali … Kadar se pogovarjam z žensko, ki je bila prevarana, nemalokrat slišim da je obupana, da si ne predstavlja še naprej živeti v skupnosti z moškim, ki ji je za hrbtom počel take stvari. Pa zaupanje … Kako boli izguba zaupanja. In tudi pred otroci ne morejo dolgo hlinit veselja in »saj je vse v redu« stanja, ker jih izkušnja prevaranosti preveč boli in razžira od znotraj.
Kako dalje? Ostati ali odidi? Kaj narediti z vsemi negativnimi čustvi, ki se porajajo? Kako se soočiti z navali obupa, brezizhodnosti, občutkom izgube najbolj dragocenega – družine, kot je bila?
