Razlogi za nastanek enostarševske družine – II. del

January 31st, 2009

Še dva načina nastanka enostarševskih družin bom omenila. Eden je, ko bodoča mati že med nosečnostjo ostane sama z otrokom, drugi pa je, ko mati ne pove kdo je otrokov oče. Pri slednjem je seveda čisto mogoče, da mati očeta ne pozna, vsaj ne njegovih podatkov, lahko pa na tak način zamolči otroka ali, kakorkoli se sliši čudno, očeta ne navede, ker je že vezan in noče povzročati težav oziroma želi imeti otroka le zase.

V prejšnjih dveh kolumnah sem naštela najbolj znane načine, kako dvostarševske družine postanejo enostarševske. V javnosti je najbolj znan način ločitev ali razpad izvenzakonske zveze, čeravno je ob številu drugih razlogov to le eden izmed razlogov, ki pa ima lahko izredno boleče posledice, tudi umore. V nadaljevanju se bom posvetila posledicam tovrstnega razhoda, saj najdemo v njih celo paleto čustev, ki imajo izjemne vplive na vpletene ljudi.

Partnerji se razhajajo na različne načine. Nekateri vržejo karte na mizo, razdelijo premoženje, se dogovorijo kje bodo otroci, kdaj bodo z drugim staršem, kako visoka bo preživnina, si sežejo v roke in ostanejo prijatelji. A teh je malo. Večina jih gre narazen tako, da gre en z olajšanjem, drugi s sovraštvom v sebi. En ima občutek, da se je rešil iz pekla, drugi ima občutek, da je bil izigran; en si je že uhodil pot naprej, drugi čuti, da izgublja vse, kar mu je kaj pomenilo. Pri nekaterih razhodih je že takoj vidno sovraštvo, maščevanje in bes, pri drugih prihajajo ta čustva na površje počasi. Otroci pa so nekje vmes … Kot pri igri »med dvema ognjema«. Največkrat imajo oba starša enako radi (pustimo ob strani primere, ko se enega na smrt bojijo in komaj čakajo, da gresta starša narazen, da bo v hiši mir), z obema bi bili radi in manjši otroci se na prav poseben način čutijo krive za nastalo situacijo (nemalokrat slišimo samoobtožbe, da gresta mami in oči narazen, ker on ni bil priden, ker sta se jezila nanj, ker ni pospravljal igrač …). Večji običajno že razumejo in vidijo, da se starša drugače obnašata, da en joka drugi pa hodi pozno domov ali pa sploh ne. Otroci se o tem pogovarjajo tudi med seboj oziroma vidijo sošolce in prijatelje, katerih starši se razhajajo in po tem sklepajo, da bo tako tudi pri njih doma. Ene je strah, drugim odleže. Globoko v sebi pa vsi vpleteni čutijo, da se končuje nekaj, kar je bilo zastavljeno, da traja večno. Ljudje se namreč še vedno vsaj prvič vežemo trdno prepričani, da bo trajalo večno. Otroci, ki se rodijo v teh vezah, pa prav tako jemljemo za samoumevno, da sta oba starša v njunih življenjih konstantno prisotna. In potem se izkaže, da ima večnost krajši rok trajanja in da prisotnost staršev ni samoumevna …

Prevare bolijo. Upam si trditi, da varanje partnerja najbolj prizadene, posebej če se mu niti sanja ne o tem in če je prepričan, da živi v srečnem partnerstvu. Soočenje s tem dejstvom je zato neznosno boleče. Prevarani se dostikrat sprašujejo kako dalje, oprostiti in pozabiti ali … Kadar se pogovarjam z žensko, ki je bila prevarana, nemalokrat slišim da je obupana, da si ne predstavlja še naprej živeti v skupnosti z moškim, ki ji je za hrbtom počel take stvari. Pa zaupanje … Kako boli izguba zaupanja. In tudi pred otroci ne morejo dolgo hlinit veselja in »saj je vse v redu« stanja, ker jih izkušnja prevaranosti preveč boli in razžira od znotraj.

Kako dalje? Ostati ali odidi? Kaj narediti z vsemi negativnimi čustvi, ki se porajajo? Kako se soočiti z navali obupa, brezizhodnosti, občutkom izgube najbolj dragocenega – družine, kot je bila?

Kolumna 7 dni, 28.1.2009

Razlogi za nastanek enostarševske družine – I. del

January 31st, 2009

Pravijo, da se vse začne z razhodom. Pa ni čisto tako. V veliko primerih so vzroki za razvezo / razpad izvenzakonske zveze znani že leta prej, preden dokončno poči film in en ali oba rečeta, da imata dovolj. Pa so razlogi za to sila različni. Med njimi je pogosto nasilje, tako fizično kot psihično ali kombinacija obeh. Nekdo prenaša pretepanje in žalitve deset in več let, nekdo celo trideset – ženske v poznih letih v Varnih hišah niso več izjeme, drugi zaključijo pot nasilja preden se sprevrže v kalvarijo. Nekatere ženske gredo najprej v Varno hišo, iz nje včasih nazaj, včasih pa tudi ne. Drugi gredo domov k staršem, tretji v najem ali pa postavijo partnerja pred vrata skupnega doma.

Ni malo primerov, ko se en odloči za odhod zato, ker drugi pije. Alkoholizem je dejstvo, ki ga na noben način ne moremo zakriti in ga sprevrženo podpira cela družba. Žal zaradi njega trpi veliko družin, izmed katerih se nekatere ločijo, v drugih se alkoholik ubije, v tretjih se on in z njim cela družina pozdravi, v nekaterih pa alkohol tako ali drugače uniči življenja vsem članom.

Dostikrat je pika na i skok čez plot. Poznam zgodbe, ko je bilo na videz vse super, dokler en ni dobil v roke mobilnika drugega partnerja. Ali ko je prišel predčasno domov in našel partnerja v postelji z drugim/drugo. Ali, še huje, ko je en sredi večerje ali namesto dober dan oznanil, da se bo odselil, ker se je zaljubil oziroma ima drugega partnerja. O ja, to so grozni šoki, ki v ljudeh povzročajo neslutene razsežnosti maščevanja in sovraštva. Vprašali boste zakaj. Ko se človek prvič veže se dostikrat veže »za vedno«, pogostokrat vsaj en od partnerjev misli resno da »v dobrem in zlu«. Uvid, da je ta »za vedno« trajal samo nekaj let ali da je samo en pripravljen partnerju stati ob strani v težkih situacijah zna biti izredno travmatičen.

Razlog za razhod partnerjev je tudi naveličanost. Temu lahko rečemo tudi zdolgočasenost, ki se kaže v odtujenosti, izogibanju doma, ostajanju v službi do onemoglosti, ipd. Napačno postavljeni temelji partnersko zvezo slej ko prej porušijo. Žal se tega ne zavedamo že na začetku.
Pred leti sem brala raziskavo, v kateri so primerjali uspešnost zakonov, sklenjenih preko ženitnih posredovalnic v ZDA in na Japonskem. Razlika je osupljiva. V ZDA, in isto velja za zahodno Evropo, se pari večinoma najdejo na podlagi spolne privlačnosti in zunanjega izgleda. Vse ostalo – cilji, želje, pogledi na svet, družino in vrednote, so manj pomembni. Na Japonskem pa se partnerji iščejo po drugačnem principu. Primerjajo družinsko poreklo in družbeni status, izobrazbo, karierne načrte, življenjske cilje, osebne vrednote in poglede na družbo ter družino. Pomembno je, da partnerja mislita podobno, da prihajata iz podobnega okolja, kajti … Partnerstvo je veliko več kot samo seks in »oh, on ima tako lep glas«. Skratka, na Japonskem ostanejo pari, ki se spoznajo preko ženitnih posredovalnic, skupaj v 74%, v ZDA v 25%.
Kakorkoli … ločitve in razpadi izvenzakonskih zvez so dandanes družbena realnost, ki zahteva pozornost in razumevanje tako razlogov, ki pripeljejo do tega trenutka kot posledic, ki temu sledijo.

Ljudje velikokrat že prej, preden se resno vežejo in preden imajo otroke slutijo, da veza ne temelji na zdravih temeljih. Partner je bil mogoče že prej v drugih zvezah nezvest ali pa je že dolgo prej preden se je vezal začel po malem popivati. Mogoče je že kdaj prej udaril ali jemal mamila. Na žalost je tako, da slabih stvari v zaljubljenosti nočemo videti in naj nam okolica še tako dokazuje, da ta človek res ni za nas smo pripravljeni iti zanj tudi z glavo skozi zid. Včasih se okolica seveda moti, naš notranji čut pa nikoli.

Kolumna 7 dni, 21. 1. 2009

Enostarševske družine nismo problem

January 31st, 2009

In enostarševske družine tudi niso razpadla družine.  
Vsakič ko slišim ta dva stavka me zmrazi. Dejstvo namreč je, da enostarševske družine obstajamo od vedno, le da je bil prej nastanke zanje drugačen – smrt zakonca ali njegov odhod iz družine. Niso pa bile enostarševske družine problem, kajti če bi bile, bi ga bilo potrebno reševati, torej odpravljati, in ne sprejemati, kar počne družba. In tudi zato bi se morali tisti, ki se podajajo v pogovore o enostarševskih družinah večkrat ugrizniti v jezik, preden rečejo kaj takega.  

Z razvezo in razpadom izvenzakonske zveze ne razpade tudi družina. Le –ta ne razpade niti s smrtjo zakonca, pa tudi takrat ne, ko bodoča mama že v nosečnosti ostane sama z otrokom. Družina se preoblikuje, iz dvostarševske nastane enostastarševska ali pa je taka že v začetku. Kakšen razpad … Kaj pa smo potem jaz in moji hčeri, če ne družina? Kaj pa je moja prijateljica vdova s svojim sinom, če ne družina? Razpade ali prekine se zakonska in izvenzakonska partnerska zveza, ne pa družina. In otroci niso partnerji. Družine razpadejo iz povsem drugih razlogov in takrat res razpadejo oz. se končajo in niso več družina, ker otroci ne živijo več s starši.  

Tematika enostarševskih družin je zelo obsežna, kompleksna in v naši družbi vedno bolj prisotna. Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 je bilo od približno 428.000 vseh družin 104.000 enostarševskih. Nekateri boste rekli, da so vmes tudi take, ki se samo delajo, da so enostarševske. So, seveda so, ampak tudi med dvostarševskimi so take, ki to samo blefirajo, pa slednje ljudi ne motijo. Sama kvazi enostarševskih družin ne pozna, sem pa naredila domačo nalogo iz zakonodaje in vem, da kakšnih strašnih bonusov enostarševske družine nimamo, da bi se zaradi tega splačalo parom blefirati. 10% višji otroški dodatek in mogoče prednost pri vpisu v vrtec niso zadosten razlog. Sama imam obe hčeri v osnovni šoli pa v devetih letih nisem doživela, da bi zato, ker sem enostarševska družina imela kakšno prednost ali subvencijo.  

Zanimivo je, da v družbi prevladuje mnenje, da so vse enostarševske družine posledica razveze in razpada izvenzakonske zveze. To ni res. Med njimi so tudi vdove/vdovci, ki, vsaj tisti, ki nimajo pokojnine po umrlem zakoncu, živijo zelo slabo. Med njimi so tudi matere, katerih partnerji so poniknili potem, ko so izvedeli, da so zaplodili otroka. In tudi zato je govorjenje javnosti, da so enostarševske družine izključna posledica razveze zavajajoče in diskriminatorne do vseh drugih enostarševskih družin. Žal je tako, da se preveč ljudi ukvarja s to tematiko, ki ji pravijo problematika, pa nimajo osnovnega znanja o njej oziroma so do nje negativno naravnani. Če je bivši minister g. Bručan dejal, da smo enostarševske družine problem … se potem lahko oprosti vsem tistim novinarjem, strokovnjakom in drugim, ki mislijo podobno? Nikakor ne.  

Kako široka je tematika enostarševskih družin je razvidno iz predloga Družinskega zakonika, ki leži zaprašen nekje v predalu. Nekaj malega te širine je v ZZZDR-ju, ZIZ-ju, ZJSRS-ju, celo v KZ je nekaj malega o tej temi zapisanega in še kje. Tematika obsega samo razvezo in ureditev premoženja po razvezi/razpadu izvenzakonske zveze, odločanje o skupnih otrocih – skrbništvo, stiki, preživnina, da o čustvenih šokih sploh ne govorimo in šoke doživljajo tudi tisti zakonci in otroci, katerih drugi starš je umrl. V to temo spadajo teme o mačehah in očimih oziroma o odnosih otrok do novih partnerjev svojih staršev, ureditev stikov z drugimi sorodniki, tožbe za preživnine, družinske pokojnine in skrb za otrokovo premoženje v primeru smrti enega od staršev. Skratka tematika je sila pestra in ji velja nameniti več pozornosti, predvsem pa spoštljivega govorjenja. 

Kolumna 7 dni, 14.1.2009

Oče ima pravico do stikov z otrokom. Če jo koristi ali je pa njegova odločitev.

November 15th, 2008

Torej … v Sloveniji imamo tri društva, v katerih se starši (si upam trditi, da tisti, ki ne dobijo skrbništa) borijo za svoje pravice. Vse lepo in prav (čeprav ni ne lepo in ne prav), toda starši nimamo pravic, ki bi ne vključevale dolžnosti, za le-te pa se ne bori nihče oz. se borijo starši, ki dobijo v skrbništvo otroke in od drugega starša pričakujejo tako izpolnjevanje dolžnosti kot izpolnjevanje pravic. Toda …

Pravica kot taka se pač ne izpolnjuje. Do nečesa človek ima pravico, ni pa mu je nujno koristiti. Je tako? In človek se sam odloči ali bo pravico izkoriščal ali ne. Torej … izpolnjuje je gotovo ne. In po moje je tukaj prva in glavna zmota, v kateri živijo starši, ki se borijo za svoje pravice. Kajti …
Napačno interpretiranje “pravice” do stikov starša z otrokom se vseprevečkra sprevrže v travmo čakanja in moledovanja in prosjačenja, kajti starši si ta čas interpretirajo kot čas, ki ga LAHKO preživijo z otrokom, ni pa jim ga treba preživet, če nimajo časa oz. se jim ne da.

Zame, kot starša mojih dveh hčera, naslednje stvari NISO pravica:

- da sem ju kot mali tuširala, oblačila v pižame in dajala spat

- da sem ju zjutraj oblačila, jima dala zajtrk in ju peljala v šolo

- da sem ju učila česa naj se varujeta in kako naj se branita

- da me zanima kako jima gre v šoli in da sodelujem z njunima razredničarkama (ter drugimi učitelji)

- da jima kupujem oblačila, obutev, kupim hrano zase in za njiju

- da spita v svojih posteljah, v toplem in suhem stanovanju

- da jima omogočam kar se da prijetno bivanje in (v kolikor je to če mogoče) bližino prijateljev ter izpoljevanje želja po interesnih dejavnostih

 - da sem z njima vsak dan, se z njima pogovarjam o čemerkoli in ju učim ter pripravljam na samostojno življenje

- da ju učim gospodinjskih del, upravljanja z denarjem

- da ju učim samostojnega razmišljanja

- da rešujem skupaj z njima težave oz. življenjske situacije, v katerih se znajdeta

- itd

Vse zgoraj našteto NI MOJA PRAVICA, temveč MOJA DOLŽNOST. In prav enake dolžnosti ima njun oče. Kajti … če je moja pravica, da otroka nahranim, potem lahko odločam ali ga bom nahranila ali ga ne bom. In če je moja pravica, da otroka vzgajam, potem bom sama odločila ali ga bom ali ne bom. Če pa je vse to moja dolžnost – in to je moja dolžnost, potem pa to MORAM početi, ker sem starš in starševska dolžnost je, da skrbi za svoje otroke.
___________________________________

Starši, ki se borijo za svoje pravice – upam si trditi – se borijo samo za eno stvar in to je pravica do stikov. Zdaj, ali to pravico “koristijo” ali ne je povsem druga pesem, lepše in bolj prav bi se vsekakor slišalo, da izpolnjujejo svojo starševsko dolžnost do skupnega časa z otrokom, v katerem se aktivno z njim ukvarjajo (in ga ne puščajo v varstu pri babicah, dedkih, tetah in novih partnerjih). 

Za ”pravico” plačevanja preživnine, “pravico” aktivnega udejstvovanja pri otrokovih šolskih in obšolskih dejavnostih ter nenazadnje do uveljavlja “pravice” kupovanja oblek in oblačil pa se prav nihče od staršev ne bori. Zakaj že ne? Morda zato, ker so posredi finančna sredstva? Ne vem, razmišljam. Moj ex tudi nikoli ne vpraša ali potrebujemo kaj denarja ob začetku šolskega leta, pokliče pa, kadar ju želi imeti za konec tedna.  :)

Drugo, kar je tudi nenavadno, pa je to, da je “pravica” do stika skoraj vedno opredeljena kot vikend paket. To mi tudi nikoli ne bo jasno. Za vikend bi namreč oba starša rada imela otroke pri sebi, da bi kam šli, da bi bili več skupaj, se pogovarjali, se zjutraj crkljali … Zakaj torej stiki ne bi bili med tednom, ko mora otrok v vrtec, šolo, ko ima šolske in obšolske dejavnosti, ko ga je treba npr. peljati k zdravniku ali kam drugam, ko je starš lahko kvalitetno z otrokom le kakšno uro ali dve na dan? Od kje ta splošno uveljavljena odločitev, da so stiki čez vikend, med tednom pa ne oz. med tednom po en dan ali mogoče dva?
Meni bi, recimo, zelo odgovarjalo, da bi hčeri njun oče imel kdaj med tednom, pa takrat nima časa, ker ima svoje obveznosti.Toda … mar jaz svojih obveznosti nimam? Seveda jih imam, a jih moram prilagoditi družinskim obveznostim, sproti jih prilagajam in nikoli nisem prepričana, da bom lahko vse svoje obveznosti izpeljala tako, kot si jih v nedeljo zvečer zamislim. Težko verjamem, da so moje obveznosti manj vredne ali pomembne od obveznosti mojega ex.

To, za kar se borijo ta tri društva in to, za kar se borijo ločeni starši, torej zame niso pravice, temveč njihove dolžnosti, ki sodijo v paket dolžnosti skupaj s plačevanjem preživnine, aktivnim sodelovanjem pri otrokovih obveznostih in vzgoji. Stiki niso nikakršna pravica, temveč dolžnost.
__________________________________

Glede na to, da se najde kar nekaj očetov (njih je pač daleč največ), ki matere tožijo za stike, pa stikov – niti tistih, ki so določeni, ne izkoriščajo, bi, če bi imela možnost, vsak neizkoriščen stik finančno ovrednotila, recimo 100 eur, in prepričana sem, da bi se bistveno zmanjšale tovrstne tožbe.
Ni malo niti tistih očetov, ki stike sicer izkoristijo (imajo pravico do koriščenja, ne pa doložnost do koriščenja), dolžnosti plačevanja preživnine pa ne “izkoriščajo” oz je plačana preživnina sramotno nizka. Tudi takim bi neplačevanje sankcionirala, sramotno nizek znesek pa bistveno zvišala ali … jim naložila obveznost plačevanja storškov otroka (npr. plačevanje vrtca, šole, oblek, obutve, interesnih dejavnosti, …). Me zanima če bi jim zneslo oz. če bi pravico do stikov še zvajali. 

Na drugi strani pa bi prav tako finančno sankcionirala matere, ki očetom onemogočajo stike iz žlehtnobe, maščevanja, itd. Recimo … otroka bi dodelila očetu, če bi imel možnost za to. In materi postavila “pravico” do stika.
_________________________________

Zame paravice so stika ne obstajajo. Toda ker v realnosti obstajajo, se velikokrat kadar mati potarna, da se oče zmišljuje in enkrat pride po otroka, drugič pa ne, pa pozabi, pa prestavi in kasneje grozi s tožbo, če je mati nekaj splanirala in bi z otrokom nekam šla, sliši iz ust socialne delavka stavek: VESTE, OČE IMA PRAVICO DO STIKA. ZDAJ ALI JO KORISTI ALI NE JE PA ŽAL NJEGOVA ODLOČITEV.

Ne, še enkrat poudarjam, PRAVICA DO STIKA NE OBSTAJA, starši imamo do otroka dolžnosti, tako finančne kot vzgojne in časovno pogojene. Starši z otrokom morajo biti, zanj morajo skrbeti, dolžni so kriti njegove stroške in skrbeti, da ima vse, kar potrebuje za svoje življenje. V otrokovem življenju morata biti oba starša prisotna (če sta živa, seveda) in to, da se z otrokom srečujeta, ni njuna PRAVICA, temveč DOLŽNOST, ki jo morata jemati resno in jima mora pomeniti več kot pohajkovanje s prijatelji, ogled nogometne tekme ali izlet z novim partnerjem. V prvi vrsti je DOLŽNOST starša, da ima čas z otorkom prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in prostočasnimi dejavnostmi. Pika. O tem ni kaj deiskutirati.

Kakšne pravice neki … Potem tudi jaz hčerama več ne bom kupila hrane. In verjamem, da bi kaj hitro ugotovili, da je moja starševska dolžnost, da ju nafutram.

Anomalija socialnega sistema: nižja preživnina / višji otroški dodatek

November 15th, 2008

Zato, ker starši, ki so obvezani plačevati preživnino, le-to plačujejo v majhnih zneskih, država staršem, ki to preživnino dobivajo v imenu otrok, plačuje višje otroške dodatke.

Še enkrat: ker v Sloveniji nimamo zakonske lestvice višin preživnin (glede na starost in potrebe otroka), lahko starši, ki jih morajo plačevati, preko raznih mutnih poti plačujejo smešno nizke, država pa tem otrokom priznava toliko višje otroške dodatke.

Še enkrat: iz državne blagajne gre neznana količina denarja za otroške dodatke zato, ker eden od staršev ne plačuje stroškov, ki bi jih v primeru, da bi živel z otrokom, plačeval.

Še enkrat: pod pretvezo, da bo starš otorku “po strani” plačeval šolske potrebščine ali oblačila ali kaj drugega, se z drugim staršem dogovori za nižjo določeno preživnino kot bi bila normalna, potem pa otorku “po strani” ne plačuje nič. Otrok sier dobi nekaj višej otroški dodatek ker starš plačuje nizko preživnino, toda še zdaleč to ni višina, ki bi pokrila stroške, ki naj bi jih sier pokrival “po strani” starš, ki je obvezan plačevati preživnino.

Še zadnjič: ker država ni sposobna oz. ni v njenem interesu, da bi uredila področje preživnin in določila znesek le-teh, vsi mi plačujemo preko državne blagajne namesto staršev, od katerih taista država ni sposobna zakonsko izterjati preživnine za njihove otroke.

Namreč … višja kot je preživnina nižji je otroški dodatek in obratno. Seveda igra pr item vlogo tudi dohodek staršev, toda ko se preživnina zviša se otroški dodatek zniža.
Koliko na tak način vsako leto davkoplačevalci “prihranimo” tistim izmed nas, ki nočejo na tak ali drugačen način plačevat višje preživnine?

Samo mimogrede v razmislek. Da o tem koliko državna blagajna vrže stran denarja na račun minimalnih plač oz. plač, ki se izplačujejo nekaj na račun in nekaj na roko, starši pa zato dobijo višje otroške dodatke, sploh ne razmišljamo.

Ja ja, vsi lažnjivci, vsi kradljivci … Samo patrije se vidi z aviona, leta in leta postopnega goljufanje države pa ne. Kriva je pa država sama. 

Čestitam Hrvatom za odločnost pri reševanju neplačevanja preživin

November 15th, 2008

originalen post

Joj, kako sem vesela, da se je ena od naših sosedskih držav ”spravila” uredit to, pri nas popolnoma divje, področje preživnin.
Imaš otroke? Je določena preživnina? Jo plačuješ? Ne? Izvoli, tamle je tvoja celica. Ko se boš ohladil, pa začni razmišljat o tem, kje boš napraskal denar za poravnavo dolga.

200 staršev, predvsem očetov, so na Hrvaškem že spravili na hladno in, ni za verjet, moški so celo napraskali denar z zamudnimi obrestmi vred ter plačali preživnino. Seveda enako velja tudi za mame, ki se izmikajo plačevanju preživnine. Samo zato, ker so mame, nimajo prav nobeen pravice neplačevanja le-te. tudi z njimi je treba na hladno, naj razmislijo zakaj so otroke rodile.

Torej … če bi bilo po moje, pa seveda ni, bi vsem tistim staršem, ki se izogibajo plačevanja preživnine, najprej zarubila vse dohodke, nato premičnine, pa naj bodo na njihovo ime ali ime njihove nove parnterke, brata, mame, očeta … me sploh ne zanima. Če jo on uporablja, potem jo zarubim. Nato bi se lotila nepremičnin, seveda po istem postopku. Me prav zanma koliko staršev bi se krilo hrbet takim neodgovornežem, če bi se narisala na njihova vrata z rubežniki in bi začeli odnašati pohištvo ter bi dali hišo ali stanovanje na dražbo. Ups …

Moji dosedanji zelo realni predlogi:

Preživnine I. del

Preživnine II. del

In še nekaj zanimivosti iz Obiteljskog zakona naših sosedov Hrvatov :

Bračni drug nema pravo na tužbu za razvod braka za vrijeme trudnoće žene ili dok njihovo dijete ne navrši godinu dana života.

 Za upis priznanja očinstva potreban je pristanak djetetove majke.

Roditelji i ostali članovi obitelji ne smiju dijete podvrgavati ponižavajućim postupcima, duševnom ni tjelesnom nasilju, odnosno zlostavljanju.

Sud može odlučiti da pojedine dužnosti obavlja roditelj s kojim dijete ne živi, primjerice brinuti se o zdravlju djeteta, školovanju, izvanškolskim aktivnostima, nekim poslovima zastupanja djeteta ili upravljanja njegovom imovinom i o drugome.

Roditelj zlorabi ili grubo krši roditeljsku odgovornost, dužnosti i prava ako:
1. provodi tjelesno ili duševno nasilje nad djetetom, uklju­ču­jući izloženost nasilju među odraslim članovima obitelji,
2. spolno iskorištava dijete,
3. izrabljuje dijete sileći ga na pretjerani rad ili na rad koji nije primjeren njegovoj dobi,
4. djetetu dopušta uživanje alkoholnih pića, droge ili drugih opojnih sredstava,
5. navodi dijete na društveno neprihvatljivo ponašanje,
6. je napustio dijete,
7. ne skrbi dulje od tri mjeseca o djetetu s kojim ne živi,
8. u roku godine dana ne stvori uvjete za zajednički život s djetetom s kojim ne živi, a da za to nema osobito opravdan raz­log,
9. ne skrbi za osnovne životne potrebe djeteta s kojim živi ili se ne pridržava mjera koje je radi zaštite prava i dobrobiti djeteta prethodno donijelo nadležno tijelo,
10. na drugi način grubo zlorabi djetetova prava.

Dijete se može osloboditi dužnosti uzdržavanja roditelja koji ga iz neopravdanih razloga nije uzdržavao u vrijeme kad je to bila njegova zakonska obveza.  - Tale je fajn odstavek. Ti nisi vzdrževal mene, ko sem bil otrok, jaz ne bom tebe, ko si star in nemočen. Oko za oko …

Ako roditelj ne uzdržava dijete, baka i djed po tom roditelju dužni su ga uzdržavati prema odredbama članka 210. i 211. ovoga Zakona  

Ako osoba koja je dužna pridonositi za uzdržavanje djeteta nije pristala na administrativnu zabranu, centar za socijalnu skrb će nakon proteka roka od šest mjeseci od dana primitka sudske odluke, odnosno sklapanja nagodbe iz članka 230. ovoga Zakona provjeriti ispunjava li osoba svoju obvezu redovito i u cijelosti, te poduzeti potrebne mjere za zaštitu djetetovih interesa.

Ako roditelj koji je na temelju pravomoćne sudske odluke ili nagodbe sklopljene pred centrom za socijalnu skrb dužan pridonositi za uzdržavanje djeteta, ne udovoljava svojoj obvezi duže od tri mjeseca, centar za socijalnu skrb dužan je na prijedlog drugog roditelja ili po službenoj dužnosti, ako ocijeni da bi zbog toga bilo ugroženo uzdržavanje djeteta, poduzeti mjere da se osiguraju sredstva za privremeno uzdržavanje sve dok roditelj – obveznik uzdržavanja ne počne ponovno udovoljavati svojoj obvezi

itd. …. Zakon ima 368 členov in je do nezavesti dlakocepski. Pa bolje tako kot naš, ki je luknjast kot … kateri sir že?

Preživnina II. del – področje, ki bi ga bilo treba nujno urediti

November 15th, 2008

Nadaljevanje tega posta .

V zadnjih dveh letih sem spoznala veliko primerov enostarševskih družin, ki zaradi najrazličnejših razlogov živijo samo od plače enega starša in otroških dodatkov. Kljub dogovorjeni preživnine le-te starš, ki jo je dolžan plačevati, ne plačuje. Po drugi strani pa veliko otrok enostarševskih družin dobiva mizerno preživnino kljub zelo dobremu ali vsaj solidnemu finančnemu stanju starša, ki bi le-to moral plačevati. Kako je to mogoče in kako se temu izogniti?
________________________________

Sodišča odločajo o višini preživnine. Tudi če se starša na CSD-ju dogovorita o njeni višini, jo mora sodišče potrditi. Tega kar nekaj staršev ne ve in ko se znajdejo v situaciji, da preživnina ni plačana z grozo ugotovijo, da njihov dogovor iz CSD-ja ne velja, ker ni urejen tudi s sodno odločbo. Torej … na sodišču se mora preživnina dogovoriti in potrditi.
Glede na to, da se starša ob ločitvi oz. razpadu izvenzakonske zveze oz. ob priznanju ali dokazovanju očetovstva dostikrat ne razumeta najbolje, predlagam staršem, ki dobivajo nakazila preživnine, da zahtevajo sodno odločbo na plačo tistega, ki mora preživnino plačevati. To pomeni, da se mu preživnina avtomatsko trga pri plači, to pa dalje pomeni tudi to, da je pri npr. vzemanju kredita vidna bremenitev plače s preživnino. Tako se lahko izognete neplačevanju preživnine – vsaj dokler je starš zaposlen (če menja službo, takoj obvestite novega delodajalca s sodno odločbo o preživnini in le-ta mu mora prav tako pri plači trgati preživnino).

Nekateri starši se skušajo izognit plačevanju preživnine tako, da vzamejo velik kredit in jim ostane samo še z zakonom določen del plače. Zdaj je potrebno sicer v teh primerih čakati, da se kredit odplača in se plača sprosti, vendar bi jaz, če bi bilo v moji moči, uzakonila, da ima preživnina prednost pred kreditom in bi moral starš, ki se je na tak način želel izognit plačevanju preživnine oz. mu kredit služi kot izgovor, gladko trgala preživnino kljub njegovemu kreditu. Otrok pač ne more biti lačen in gol, da bo starš poplačal kredit. V primeru, da bi otrok živel pri takem staršu, bi le-ta ravno tako moral finančno skrbeti zanj, zato noben izgovor na kredit ni upravičen.

Posebna kategorija neplačnikov/zmuzljivcev/bleferjev so obrniki, podjetniki, privatniki. Vse prevečkrat se dogaja, da lastnik podjetje in drugo premoženje -hiša, avto, prepiše na kakšnega sorodnika, sam pa si izplačuje minimalno plačo ter se na tak način izogne plačevanju preživnine, ki bo ji lahko plačevat. Taki starši prevečkrat plačajo 50 eur – nekaj več, nekaj manj, sami pa se vozijo v nobel avtomobilih, sklepajo ogromne posle, zaposlujejo delavce, hodijo na počitnice, itd. Vem, tukaj je več pasti, pa gremo po vrsti:

1. starš, ki je bil lastnik podjetja, v katerem je zaposlen, je še vedno, kljub formalnemu nelastništvu, lastnik in direktor.
2. vsi vemo, da se veliko poslov lahko naredi mimo računa, na črno, ipd. Tako je težko dokazati pravo vrednost sklenjenih poslov, ampak še vedno ni mogoče. Pogledamo nabavo, prodajo, kalo, vozni park, počitnice dotičnega, njegovo obleko, poslovne prostore in računica je jasna – tisti, ki dela mimo računa, nosi v svoj žep in nase.
3. lastnik – direktor se bo na vse kriplje izogibal plačevanju preživnine, lahko pa mu le-to poberemo dol direktno z TRR njegovega podjetja. V kolikor nima na njem denarja, se TRR blokira do poplačila preživine.
Seveda – to slednje je utopija. Za zdaj. Vendar bi, če bi bilo v moji moči, jaz naredila točno to. V primeru, da se starš, ki ne plačuje preživnine, izdaja za nesposobnega plačevanja le-te in prikazuje nizke dohodke, bi zaplenila premoženje njegovega partnerja, staršev, bratov, sester in drugih najvberjetnejših pomagačev pri prikrivanju dejanskega stanja in prepričana sem, da bi zelo hitro priši do resnice o stanj premoženja. Prav tako bi se usedla na TRR njegovega podjetja in bedela nad tem, da bi mu zablokirala vsakega, ki bi ga na novo odprl. Pridobila bi seznam njegovih poslovnih partnerjev in jih obvestila o njegovem izmikanju plačevanja preživnine. Prislila bi ga k zmanjšanju obsega del in to toliko časa, da bi klonil in plačal dostojen znesek preživnine, dolg za nazaj z obrestmi vred. Sem prepričana, da bi kaj malo privatnikov še skušajo glumit gljive in se izmikati plačevanju preživnine.

Ena od izjemno težko izterljivih preživnin so preživnine, ki jih ne plačujejo uradno nezaposleni. Nekaj detektivov se že ukvarja s takimi raziskovanji, ko zalezujejo starša, ki uradno ne dela, ga slikajo med delom na črno in dokazujejo njegovo dejansko nezaposlenost. Sama bi šla še dlje. Takim staršem bi definitivno zaplenila premoženje. Vse premoženje. Če ga nimajo, pa premoženje tistega, pri katerem živijo. Če tako živijo pri svojih starših, bi zaplenila njihovo premoženje skupaj z nepremičnino, dala vse skupa jna dražbo in prodala. Seveda se že vnaprej jasno zavedam, da bi bilo teh prodaj kaj malo, saj starši dotičnega starša najbrž ne bi dovolili kaj takega in bi plačevali preživnino namesto njega.
Druga možnost je, da se takega – in podobne starše, ki na vsak način nočejo plačevati preživnine, pošlje v zapor, kjer morajo PRISILNO hodit v službo, služit denar, plačevat nastanitev v zaporu in preživnino. Me zanima koliko staršev bi se poslužilo takega načina plačevanja preživnine. :)

Naslednja skupina so bolani, invalidni starši. Hmmm … veliko jih dobiva invalidsko pokojnino, ki ni prav visoka. Pa vseeno … Če bi živeli skupaj z otrokom, bi ga morali preživljati, zato ni nobenega razloga, da zanj ne bi plačevali preživnine. Samo vtem primeru in ta bi bil izjema, bi znižala zakosnko določeno minimalno preživnino (recimo 150 eur) za eno tretjino in bi tisto tretjino subvencionirala država. To bi bila edina izjema, pa še v tem primeru bi zelo natannčo spremljala premoženjsko stanje dotičnega starša in če bi se ugotovilo, da pridobiva dohodek, da kje dela na črno ali kaj podobnega, bi za znesek subvencionirane tretjine takoj vložila zahtevek za povrnitev z obrestmi vred.
__________________________________

Neplačevanje preživnine bi moralo biti kaznivo dejanje in tako tudi sankcionirano. Tisti, ki je otroka zaplodil, je dolžan zanj finančno skrbeti. Brez izjeme in brez izgovorov.

Preživnina I. del – področje, ki bi ga bilo treba nujno urediti

November 15th, 2008

Dejstvo je, da je enostarševskih družin vedno več. Nastanejo iz različnih razlogov in veliko jih je takih določen čas, potem pa se preoblikujejo v sestavljeno družino. So pa, seveda, tudi take, ki ostanejo v tej obliki do konca oz. do polnoletnosti / osamosvojitve otrok. Veliki večini teh družin je skupno to, da mora eden od staršev plačevati preživnino za otroke, ki so dodeljeni drugemu staršu v vzgojo in vzrejo. Višino preživnine pa se določa … od palca oz. odvisno od sodnika. In to je prvi problem.

Tisti, ki imamo otroke, zelo dobro vemo, koliko otroci stanejo. Z ljubeznijo se jih pač ne da nahranit in obleč, potreben je denar. Ko so otroci še majhni se stroški še lahko nižajo na način, da otroke oblačimo v obleke z druge roke, imamo subvencije pri vrstu (če!! pa vsi starši ne, je subvencija odvisna od višine družinskih dohodkov), ko pa otorci enkrat prestopijo prag šole, pa se stroški iz leta v leto drastično višajo. Tam nekje pri 8. razredu ponavadi že presegajo preživnino + enak delež starša, pri katerem otrok živi, preživnina in otroški dodatek pa se NE višata oz. NE prilagajata potrebam otrok v določeni starostni stopnji. In to je zelo narobe.
________________________________

Sama imam dve najstnici. Pred sedmimi leti smo na sodišču zvišali preživnino iz prvotnih 15.000 sit / otroka na 25.000 sit/otroka. Takrat sta bili hčeri v 1. in 2. razredu, živele smo v plesnivem stanovanju, nosili sta obleke iz druge roke, hobijev in krožkov nista imeli.
Situacija se je v sedmih letih zelo spremenila. Hčeri sta v 8. in 7. razredu (šolske potrebščine so bistveno dražje kot v 1. in 2. razredu), le malo oblek še lahko dobim iz druge roke, obe imata izvenšolsko dejavnost (ples), potrebujeta denar za lastno porabo (ličila, toaletni pribor, izhode s prijateljicami), preselili smo se bližje mestu in v okolje, v katerem se hčeri bolje počutita.
Preživnina, ki je bila določena pred sedmimi leti je v tem času “zrasla” za 15,50 eur, kar je absolutno premalo v primerjavi s stroški, ki so se v tem času občutno povečali. Smisel preživnine, ki naj bi bil v tem, da oba starša participirata enak finančni delež za otroka, je tudi v mojem primeru že izgubil smisel.
__________________________________

Ljudje, ki imajo otroke, se morajo zavedati, da otroci niso ne zastonj in ne človek, ki ga ali pa tudi ne preživljaš. Starši, ki imajo otroke, so jih torej DOLŽNI preživljati, pa če z njimi živijo ali ne. Žal pa se vse prevečkrat dogaja, da starš, ki odide oz. ne živi z otrokom, tudi finančno ne prispeva k njegovemu preživljanju ali pa se na vse pretege trudi, da se izmakne plačilu dostojne preživnine. Pri tem jim, žal, tudi država pomaga, saj nima dorečenega sistema preživnin, ki bi morale biti NUJNO izplačljive, izterljive in njihovo neplačevanje bi moralo biti kaznovano.

V nekaterih drugih državah imajo višine preživnin določene v skladu z višino dohodka starša, ki je preživnino dolžan plačevati, in v skladu z otrokovo starostjo. Poglejmo primer Nemčije, kjer je določena minimalna preživnina za otroka v starosti 0-5 let 279 eur, za starost od 6 -11 let 322 eur, za starost od 12 – 17 let 365 eur in za starost nad 18 let 408 eur. Seveda pri nas tako visokih preživnin skoraj in mogoče pričakovati, bi pa predlagala začetno najnižjo 150 eur, nato pa po 50 eur gor. To bi bila preživnina, ki bi jo, recimo, plačeval starš z minimalno plačo.

Destvo tudi to, da veliko obrnikov, ki imajo samostojno obrt in/ali zaposlujejo več delavcev, izkazuje svoje dohodke v minimalni plači, vse premoženje pa prepišejo na sorodnike, nove partnerje, poslovnega partnerja, ipd. Tudi zaradi takih staršev bi bilo nujno organizirati mrežo detektivov, ki bi ugotavljali dejansko stanje tistih, ki so uradno nesposobni plačevat minimalne preživnine. O tem v drugem delu.

“Ne maram te, ker si podobna svoji materi”, je rekla mačeha pastorki

November 15th, 2008

… ali “Ne morem te videt, tko si podoben svojemu očetu,” pravi očim pastorku.

Že brata Grimm sta v svojih pravljicah opisovala medosebne odnose mačeh/očimov in pastorkov, ki se vse do danes niso kaj dosti spremenili, le govorimo ne o njih, ker …  kaj pa vem, zakaj ne. Morda zato, ker smatramo, da očimi in mačehe spadajo v preteklost, da so samo del vdovskih družin, ali da je obnašanje, opisano v pravljicah bratov Grimm samo mit brez realne osnove. Resnica je zelo drugačna, skrita in neizprosna, največkrat otroci potegnejo najkrajšo, bodisi kot psihično maltretiranje, bodisi v kombinaciji s fizičnim.

Koliko je takih družin, v katerih mame dobijo novega partnerja, ki otrokom ni naklonjen oz. jim je v začetku, potem pa vedno manj. Ki se niti ne trudi stopit v kontakt z njimi, ki ga ne zanimajo in ki celo dela na tem, da bi se njihov oče za vedno umaknil iz njihovega življenja. Zakaj? Zato ker ga nervira, ker je bivši partner njegove partnerke, s katerim ima otroke (in je bila torej z njim nekoč intimna). Pa zato, ker je mogoče uspešen, ker ga imajo otroci radi, ker partnerka lepo govori o njem, ker je prijazen tudi do njega. Ali pa zato, ker ne plačuje preživnine, ker ga ni na stike, ker pozabi na otroke, ker … pa ga imajo otroci kljub temu radi. Razlogov, zakaj nekoga sovražiti, ne-prenašati, je nešteto. Pa recimo, da otrokom več pomeni čokolada, ki jo je kupil oče, kot pa kolo, ki ga je kupil očim.
(Še predobro se spomnim, kako zamalo se mi je zdelo, ko je hčerama njun oče s Korzike prinesel … mah nič, dal jima je vžigalice, ki jih je kupil tam in hčeri sta bili presrečni, imela sem občutek, da sta bli 100krat bolj veseli teh vžigalic kot pa vseh mojih daril, pa sta vendar bili veseli zato, ker jima je dal vsaj nekaj, ker je vsaj zaigral pozornost do njiju in jima dal lažen občutek, da sta mu pomembni. Ko sta se tega zavedli jima je bilo itak za znoret hudo, ampak če bi še jaz drezala vanju si tega razočaranja še dlje časa ne bi priznali.)

Enako je z mačehami oz. z novimi partnerkami moškega, ki ima otroke. Bodisi da otroci živijo pri nejm bodisi da prihajajo k njemu na stike … koliko je takih, ki so se sposobne  njihovo mamo pogovarjati, ki ne rušijo ustaljenega ritma otrok, ki o njihovi mami vsaj nič ne rečejo, če že kaj lepega niso sposobne reč in ki ne komentirajo otorkovh oblek, obutve, igrač, ki jih prinese s seboj in ki jih je kupila mama? Koliko je takih partnerk, ki z užitkom podpihujejo partnerjev negativen odnos do bivše partnerke, ki mu suflirajo, da plačuje preveliko preživnino, da ima prepogosto otroke, da se z bivšo preveč dobro razume in da se prevečkrat slišita?

Vse prevečkrat poslušam izjave v stilu
veš, tista njegova bivša je tko neumna, pa kr teži mu neki, pa kr neki hoče od njega. Zadnjič je froca tko oblekla da se bog usmili, sem ga morala potem na novo oblečt, ko je šel z nama ven”

ali

“njegove bivše sploh ne prenesem. Ne vem kako je bil lahko z njo tolk časa. In njegova hči je čisto po njej. Veš kako se grdo obnaša, meni gre pošteno na živce. Sem mu že rekla, da ko bo ona tam, mene ne bo pri njem”

ali

“potem se pa njen biši pripelje v audiju in tamali skoči k njemu ,se mu obeša okoli vratu. Za bruhat. Če b imali vedel, kaj vse je počel njegov oče z njegovo mamo, ga sigurno ne bi tako objemal”

ali

“midva bova zdaj dobla otroka. Pa sem mu rekla, da ni prav, da svoji bivši plačuje tako preživnino za tamaledva, ker bova potrebovala denar za naju. Zdaj ga nagovarjam, naj gre na sodišče in jo toži za znižanje preživnine. Midva bova ob kruhu in vodi on se bo pa z otroci na morej vozila. Ni govora”

ali

“spet nam je pokvaril vikend. Je reku, da pride, pa ga ni blo. Ona vsa živčna, otroci živčni, jaz živčen, njega pa ni. Pa tko lepo sva se zmenla, da bova sama, da bova kam šla, da se bova muckala, zdej so pa njeni otroci doma ostali. Vedno blj mi gre to na živce”

ali

“ko ga vidim, me kar zmrazi. Sploh ne morem razumet kako je lahko fukala s takim tipom in še otroke ima z njim. Včasih, ko seksava, se spomnim na to in me vse mine. Bljak”

itd.

Še in še je izjav, ki podajajo zelo jasna čustva do bivšh partnerjev in ki so leglo sovraštva ter posledično izživljanja le-tega nad … otroci, jasno. Nad bivšimi partnerji se je težko izživljati, ker so odrasli in se postavijo po robu, nad otroki pa je čisto drugače.
Izjave kot so:
“veš, mami, očitova je pa rekla, da ti vese denar, ki ga dobiš zame, porabiš zase”

ali

“oči, mamin fant je rekel ,da ti bo gobec razbil, če boš še kdaj parkiral na dvorišču”

ali

“mami, očitova pa ne pusti, da držim očita za roko, ko se sprehajamo. Pravi, da to lahko dela samo ona”

… so izjave, ki jasno nakazujejo sovražno razoloženje novih partnerjev do bivših partnerjev. Otroka prav nič ne zanima kaj si novi partner misli o njegovi mami /očetu, on ima, največkrat, oba zelo rad in četudi en od njiju ni tak do njega, kot bi bilo prav, ga bo imel rad toliko časa, dokler ne bo sprevidel, da je njegova ljubezen enosmerna cesta. A to je otrokova stvar, novi partner ga lahko samo tolaži, nikakor pa ne posipava soli na rano.

O spolnem nasilju, ki se dogaja v takih odnosih, na tem mstu ne bom govorila, ker je tema preobširna. Prav tako ne bom govorila o fizičnem nasilju, pri katerem aktivno ali pasivno sodelujejo starši, ki pa ga izvaja očim/mačeha (ko mama v strahu, da jo bo novi partner zapustil, raje dovoli, da pretepa njene otroke, kot da bi se mu postavila po robu in ga spodila ali ko oče vidi, da njegova patnerka grdo ravna z njegovim otrokom, pa je raje tiho kot da bi kaj rekel, ker se boji, da bo spet sam).

Lahko je reči, da bi imel partnerja, ki že ima od prej otroke, da to ni noben problem. Žal se ne zavedamo kako izjemno napeti, nemalokrat sovražni ali vsaj negativni, odnosi vladajo med odraslimi.

Kdaj drugič: ko bivši partner vzpodbuja otroka k sovražnosti starševega novega partnerja (ali ko mama/oče vzpodbuja sovraštvo do očetove/mamine nove/ga partnerke/ja) 

Šolski uspeh otroka iz enostarševske družine naj bi bil pogojen s stiki otroka z očetom

November 15th, 2008

Pred časom je soblogerka Simona Rebolj v svojem zapisu Seks, ljubezen in družina citirala dr. Sergeja Flereja, ki poučuje na Univerzi v Mariboru. Citat naj bi temeljil na raziskavi dotičnega gospoda, z naslovom “Biološka in kulturna pogojena neenakost v osnovnošolskem uspehu”, ki jo lahko, kakopak, pogledam samo v knjižnici Univerze Maribor. Takole se glasi citat:

“Po Klanjšku in Fleretu (2007) enostarševska družina nepomembno zmanjšuje šolsko uspešnost otroka, mati je daleč pomembnejša od očeta, bolj so matere izobražene, bolj so uspešne … Da je mati izrazito bolj pomembna od očeta v vzgojnem pomenu, potrjujejo skoraj vse sodobne raziskave. Celo po izsledkih presenetljiva raziskava Menningove (2006), ki je v ZDA ugotovila, da je pri razvezanih starših, pri katerih je otrok v varstvu matere, šolska uspešnost adolescenta večja, če nimajo stikov z očeti, če očetje prispevajo samo finančno. Razlaga: oče vnaša zmedo v urejeno razmerje med osebo, na katero se je adolescent čustveno navezal in ki ga nadzoruje.”

Žal ne najdem originalnega članka, tj. odgovora v Pismih bralcev v reviji Ona, a Simoni zaupam in sem zgrožena.
Strokovnjak – ne za družinska razmerja in prepričana sem da ne za enostarševske družine, trdi, da je pri slednjih v primeru, da so otroci dodeljeni materi – in večinoma so, bolje, da imajo ti otroci čimmanj stikov s svojim očetom, ker negativno vplivajo – OČETJE – na šolski uspeh otroka. Torej, če to ni točno to, kar je napisal g. Felere, pa je povedal skozi razlago o ameriških raziskavah (nisem našla prav nobene na to temo, pa prosim, da mi kdo pomaga pri iskanj).

Kaj torej to pomeni oz. kako bi si to izjavo, to znanstveno dognanje, lahko interpretirali drugi strokovnjaki, mame in očetje, ter nenazadnje sodniki in socialni delavci, ki se ukvarjajoz ločitvami iin razpadom izvenzakonskih zvez.

Znano je, da se očetje vedno pogosteje potegujejo za skrbništvo nad otroci (da se borijo mi zveni grdo in nasilno). Seveda pridejo v javnost samo tisti primeri (dva ali trije), kjer očetje bodisi ne zmorejo doseči svojega (in nimajo podlage za to), bodisi je v sistemu res taka jeba, da ne zmorejo dokazati svojega prav. Sama pač poznam kar nekaj – vedno več jih je – primerov, kjer so očetje po mirni poti in brez težav dobili otroke, pa mama ni bila alkoholičarka ali kurba ali kaj drugega. Jasno pa je, da se mi zdaj zastavlja tehtno vprašanje ali je to, da ti otroci živijo z očetom, sploh zdravo in v korist otrokom. Očetej vendar negativno vplivajo na otroke, torej nikakor in pod nobenim pogojem ne bi smeli dovoliti, da bi otroke dobil v skrb in vzgojo oče, temveč bi jih v primeru, da jih mama ne želi / zmore imeti dodelili kateri od babic, tet, komurkoli ženskega spola, definitivno pa en očetu ali komu moškega spola. Pač, če se držimo zgornjega citata.

Drugo kot drugo se pogostokrat dogaja, da očetje zahtevajo še več stikov kot je prvotno dorečeno, glede na strokovna dognanja pa bi očetom morali ukiniti še te stike, ki jih imajo. Torej vsi očetje bi morali biti brez stikov s svojimi otroki, ker nanje negativno vplivajo, še posebej na šolajoče otroke.

Kot tretje pa je to idelana kost za tiste ženske, ki svoje bivše partnerje sovražijo, se jim želijo maščevati in tudi sicer nagajajo pri stikih oče-otrok.
__________________________________

Res je, da se dogaja, da oče (in oče je največkrat tisti, ki dobi otroka vsak drugi vikend in en dan med tednom in bi moral po defoltu z otrokom najprej naredit domačo nalogo, se učit za šolo, pregledat zvzke, kar sicer pač največkrat počne mama, ker je največ otrok v skrbi in vzgoji mam), ni dosleden pri učenju za šolo, durgih interesnih dejavnostih v okviru le-te, ker se mu zdi škoda časa za sedenje pri knjigah, ko pa ima otroka le tu in tam in ko bi z njim rad počel karkoli, le sedel za knjigami ne (le zakaj bi naj to bilo delo mam?). Toda …
Če bi bilo obratno, če bi večino otrok dobili v skrb in vzgojo očetje, potem bi bile mame tiste, ki bi rušile red in disciplino. Bi? Ali ne bi bile? Meni, iskreno povedano, bi bilo škoda časa za vikend sedet in se učit s hčerama, če bi ju imela le vsak drug vikend in torej nepolne 4 dni v mesecu. Tu in tam ja, ne pa konstantno (nekaj pa je najbrž tudi na tem, da očetje tega ne počnejo zanalašč, ker jim bivše, torej mame otroka, težijo s tem).
_________________________________

Kot bi g. Flere pljunil v lastno skledo, saj je vendar moški, ki lahko (no, ni sicre tako lahko, je pa povsem možno) čez noč postane ločenec (v kolikor je poročen oz. živi v izvenzakonski zvezi). Ne vem, če se tega zaveda, toda s to svojo izjavo – res me zanima kakšna je podlaga le-te – je resnično prilil ogenj sovraštvu in maščevanju bivših partnerk – mater otrok, ki so jim zaupani v vzgojo in skrb in ki tako pač čutijo do očetov svojih otrok ter ponižal oz. razvrednotil temeljne razloge za potegovanje očetov za skrbništvo nad otroki  (recimo starševska ljubezen, skrb za otroka, …).

Govoriti o enostarševskih družinah ni enako kot govoriti o kruhu pri peku. To področje je izjemno občutljivo, pri nas pa sploh neraziskano oz. s strani strokovnjakov nepoznano. Žal je danes potrebno imeti pred imenom in priimkom mad. oz. dr. da si “pomemben”, toda vsaj kar se tiče enostarševskih družin popolnoma suvereno trdim, pa poznam njihovo (naše) odnose, težave, življenje če ne najbolje pa veliko bolje od g. Flere-ja in g. Klajnška ter njima podobnih strokovnjakov (ki mogoče sta strokovnjaka, toda absolutno en na področju enostarševstva).

Le čevlje sodi naj kopitar, pravijo. In to drži tudi v tem primeru.